Dogajanja, ki jih ni videti ne slišati

V času, ko se Ptuj s sosednjim Mariborom in še nekaj slovenskimi mesti pripravlja na predstavitev kot evropska kulturna prestolnica in se tod načrtujejo s tem dogodkom povezani projekti, ga še ni bilo, ki bi porekel, kaj vsebinskega bo mesto ponudilo obiskovalcem. Pa bi bil čas, da se razmišlja tudi o tem. Že res, da ima mesto s svojo okolico pokazati marsikaj, a se močno dozdeva, da bomo v želji pokazati se v najboljši luči pozabili na svoje ljudi, ki ustvarjajo in se v časih, ko se govori predvsem o denarju, ki naj bi ga dobili, še vedno za nič ali zgolj majhen denar ubadajo s kulturo in ohranjanjem tistega, kar je samo naše. Pretekle mesece in tedne se je na Ptujskem zvrstila množica revij; plesnih, pevskih, folklornih, gledaliških, lutkovnih in še bi lahko naštevali, pa žal vsi ti dogodki nikakor ne odmevajo v javnosti. Če si je bilo nekdaj mogoče vsaj nastope šolskih skupin ogledati brezplačno, to v zadnjem času velikokrat ni več mogoče. Pa bolj kot to pesti odnos prvih ljudi te občine do tovrstnih prireditev, tudi jubilejnih, ko župan ali podžupan sicer nagovorita občinstvo in povesta kaj prijaznega, a se ne spomnita, da bi bilo mogoče vse tiste dobre prireditve, prave male predstave, ki jih pripravljajo na šolah, predstaviti še ob kakšni priložnosti. Morda na osrednjem Mestnem ali katerem drugem trgu, v paviljonu sredi Ljudskega vrta, ki je bil pred davnimi leti postavljen prav zato, da bi se od tam slišala glasba in bi sprehajalci mimo ribnika pohiteli pogledat, kaj se dogaja tam sredi mestnega gozda.

Pred prazniki so s svojim nastopom v gledališču navduševali mladi baletniki, priznanj na državni in mednarodni ravni so deležni tudi glasbeniki obeh ptujskih glasbenih šol, pa ni videti, da bi sedanje mestno vodstvo to kaj prida zanimalo. Tudi uspeh mladinskega pevskega zbora Osnovne šole Mladika, ki je na državnem tekmovanju osvojil zlato priznanje in se bo v začetku junija udeležil mednarodnega tekmovanja pevskih zborov, v javnosti ni odmeval, kot bi bilo pričakovati. Mesto kot da se sramuje lastne kulturne ustvarjalnosti in zato spregleda podobne uspehe. Pa bi bilo treba le malo, zgolj nekaj dobre volje tistih, ki odločajo o ptujski prihodnosti, da bi se stare ulice in trgi spremenili v prizorišče številnih dogajanj. Takšnih, ki bi bila všeč obiskovalcem, ki se zdaj v zaspano mesto lahko pripeljejo s turističnim vlakcem, potem pa, kot včeraj, ne vedo, kam bi se dali.

Še sreča, da je v mestu vse več ljudi, ki na lastno pest in z lastno vnemo obnavljajo stare mestne hiše, kjer se ne bo samo gostilo, spalo in jedlo, pač pa se bo, in se že, za starimi zidovi tudi kaj dogajalo. In prav manjši priložnostni dogodki, ki bi jih bilo mogoče s sodelovanjem že omenjenih ustvarjalcev, že kdaj postaviti v staro okolje, so (tudi) tisto, kar manjka temu mestu.